Površinska piodermija
Piodermija je gnojna infekcija kože. Obstajata dve vrsti piodermij pri psih - površinske in globoke.
Površinska piodermija je zelo pogost problem pri malih živalih. Podatki ankete izvedene pri 100-ih veterinarjih za male živali v Veliki Britaniji so pokazali, da ima površinsko piodermijo 7% vseh psov, pregledanih v poletnih mesecih.1
Pri površinski piodermiji je infekcija omejena na interfolikularni epidermalni sloj kože, kar pomeni, da je topikalna terapija običajno najbolj primerna oblika zdravljenja. Piodermija pri psih je običajno povezana s stafilokokno infekcijo, v glavnem s S. pseudintermedius.
Najbolj pogosti obliki površinske piodermije sta akutni vlažni dermatitis (poznan tudi kot „hot spot“) in intertigo (dermatitis kožnih gub).
1. Modus Market Research Report (2007)
Kaj povzroča površinsko piodermijo?
Osnovni vzrok akutnega vlažnega dermatitisa je nejasen, vendar pogosto vključuje oportunistično infekcijo kože, ki nastane po samopoškodovanju, zaščitna funkcija kože pa se tako okvari. Sprožilci samopoškodovanja pri psih so atopični dermatitis, preobčutljivost na hrano, alergija na bolhe, ostale ektoparazitoze, vnetje zunanjega sluhovoda ali bolečina zaradi katere pes žveči, liže ali praska kožo.
Intertigo nastane kot posledica trenja med dvema površinama kože. To stanje je pogosto pri pasmah z izrazitimi kožnimi gubami in pri debelih psih, pri katerih lahko nastanejo dodatne kožne gube. Prekomerna rast mikroorganizmov na teh področjih se dodatno poveča, če je ventilacija zraka slaba in/ali pride do zadrževanja vlage (sekreti kože, solze, slina ali urin).
Hormonske spremembe tudi lahko prispevajo k proliferaciji mikroorganizmov, saj vpivajo na imunske mehanizme v koži.
Klinični znaki
Lezije so značilno eritematozne, pruritične in eksudativne. Odvisno od mesta lezije, pa so lahko te prekrite z zlepljeno dlako.
Diagnoza
Diagnoza površinske piodermije temelji na klinični sliki in anamnezi. Citologijo, bakterijsko kulturo in preiskavo občutljivosti na antibiotike je prav tako mogoče upoštevati. V kolikor obstaja sum na osnovno alergijsko obolenje kože, se lahko izvedejo nadaljnje preiskave/testi za ugotovitev specifičnih alergij. Prav tako se lahko izvedejo testi s katerimi je mogoče potrditi ali ima pes endokrinološko obolenje kot je hipotiroidizem ali hiperadrenokorticizem (Cushingov sindrom), v kolikor obstajajo tudi drugi klinični znaki, ki kažejo da bi lahko bila andokrinološka bolezen osnovni vzrok težav.
Terapija
Pri akutnem vlažnem dermatitisu je nujno potrebno striženje in umivanje prizadetih mest, da se izboljša ventilacija kože, odstrani infektivne naslage in omogoči nadaljnja ocena stanja. V nekaterih primerih bo to dovolj, da se zaustavi samopoškodovanje in omogoči celjenje, v večini primerov pa bo potrebna dodatna protimikrobna in antipruritična terapija. Prav tako je potrebno obravnavati primarni vzrok, v kolikor se ga ugotovi.
Najučinkovitejši način zdravljenja intertiga je odstranitev ali zmanjšanje prizadetih kožnih gub. Znižanje telesne teže je lahko rešitev v določenih primerih, medtem ko bo v težkih primerih, ki se ponavljajo, morda potrebna kirurška obravnava.
Striženje dlake v primeru vnetja kožnih gub je indicirano pri pasmah z dolgo dlako, da se odstrani zlepljena dlaka, ki zadržuje naslage na površini kože in onemogoča zračenje. Pri kratkodlakih pasmah pa lahko po striženju ostanejo ostanki dlake, ki lahko poškodujejo kožo na nasprotni strani gube in povzročajo nadaljnje draženje.
Tako kot pri akutem vlažnem dermatitisu je nujno potrebno čiščenje kože, lahko se uporabijo tudi topikalni protimikrobni proizvodi za zdravljenje bakterijskih infekcij. Infekcijo s kvasovko Malassezia pachydermatis je pogosto mogoče opaziti tudi pri intertigu, samostojno ali v kombinaciji z bakterijsko infekcijo, v teh primerih je treba izbrati proizvod z antimikotitičnim učinkom.