Okvara pars intermedie hipofize pri konjih (angl. PPID)

Kaj je PPID?

Bolezen, ki se pogosto pojavlja pri starejših konjih in ponijih.

Cushingova bolezen pri konjih, danes bolj znana kot PPID, je bolezen, ki se pogosto pojavlja pri starejših konjih in ponijih. PPID se pojavi pri 20 % do 25 % konjev, starih 15 let ali več, vendar pa se simptomi lahko pojavijo tudi pri nižji starosti 2,3.

Motnja v regulaciji hormonov

Hipofiza se nahaja na bazi možganov in proizvaja hormone, npr. ACTH, kot odgovor na možganske signale.

Pri PPID je okvarjen normalni mehanizem, ki nadzira proizvajanje hormonov v hipofizi. Povečano je proizvajanje hormona (ACTH) v hipofizi in to prekomerno proizvajanje nato vpliva na celotno telo konja.

Klinični znaki PPID?

Konji lahko kažejo številne klinične znake PPID. Zgodnje klinične znake PPID je pogosto mogoče spregledati ali jih najprej povezati z visoko starostjo.

To so:

  • Nastanek visečega trebuha (pot-belly) in atrofija mišic vzdolž zgornje dela telesa sta povezana z zmanjšanjem mišične mase.
  • Nenormalna porazdelitev telesne maščobe (povečanje supraorbitalnega maščevja).

Ko bolezen napreduje, se pojavijo tudi drugi znaki:

  • Razvoj dolge, skodrane dlake.
  • Zapoznela ali nepopolna sezonska menjava dlake.

Resnejši klinični znak je povečana dovzetnost za infekcije (vključno z infestacijo s paraziti). Najbolj zaskrbljujoč klinični znak za PPID je laminitis, zato je treba kopita pri kovanju redno pregledovati.

Drugi znaki so:

Povečano potenje

Polidipsija in poliurija

Letargija

Neplodnost

Diagnostika PPID?


PPID je treba diagnosticirati na podlagi kliničnih znakov in diagnostičnih preiskav1.1.

Za diagnostiko PPID se običajno vzame vzorec krvi, da se izmeri nivo hormona ACTH. Ker letni časi vplivajo na koncentracijo ACTH v krvi, je ta test nabolje opraviti jeseni. Če so rezultati testa nejasni, ga je treba ponoviti ali pri nekaterih konjih napraviti dodaten test, npr. TRH stimulacijski test.

In kot je bilo že omenjeno, v nekaterih primerih so za pravilno diagnozo dovolj že klinični znaki, kot je npr. dolga skodrana dlaka. Zgodnja diagnoza in zdravljenje PPID sta ključnega pomena za izboljšanje kakovosti življenja konjev in preprečevanje sekundarnih bolezni, kot so ponavljajoče se infekcije in laminitis1,4,5.

Kako kontrolirati PPID?


PPID je doživljenjsko stanje, ki zahteva stalno, vsakodnevno zdravljenje, običajno s peroralnim dajanjem pergolida, in podporno nego.5

Medikamentozno zdravljenje

 

Vsak konj je edinstven. Odmerek pergolida, ki je učinkovit pri enem konju, je lahko pri drugem popolnoma neučinkovit. Glede na velikost konja in individualni odziv na zdravljenje je treba odmerek pergolida prilagoditi tako, da dosežemo optimalen odgovor na zdravljenje. Priporočamo redno kontrolo optimalnega odmerka (vsakih 4 do 6 tednov do stabilizacije ali izboljšanja kliničnih znakov), dokler ni dosežen najboljši rezultat zdravljenja z najmanj neželenimi učinki.1,4

Podporna nega

Poleg medikamentoznega zdravljenja in splošnega stanja konja je treba zagotoviti še naslednjo podporno nego:

  • Da bo konj ostal suh in mu bo udobno bi morala biti dlaka kratka vse leto. Ko so temperature nizke, ga pokrijte.
  • Zaradi visoke ravni kortizola ima lahko konj šibkejši imunski sistem, kot zdrav konj in je bolj dovzeten za infekcije. Zato so nujni redni pregledi zob, cepljenje in odpravljanje parazitov.
  • Rutinski pregled pri kovanju pomaga nadzorovati pojav laminitisa.
  • Priporočamo kakovostno prehrano konj in rutinsko preverjanje telesne mase.
  • Ko se pojavi laminitis, je potrebna takojšnja medicinska pomoč, kot je lajšanje bolečin in nega kopit.

 

  1. Equine Endocrinology Group. Recommendations for the diagnosis and treatment of pituitary pars intermedia dysfunction (PPID). July 2020. Available at: https://sites.tufts.edu/equineendogroup/ (accessed March 2022).

  2. Ireland and McGowan, et al. Vet J. 2018;235:22–33.

  3. McGowan TW, et al. Equine Vet J. 2013;45(1):74–79. 4. McFarlane D.

  4. Durham AE, et al. Equine Vet Educ. 2014;26(4):216–223.

  5. Carmalt JL, et al. Can J Vet Res. 2017;81:261–269.

keyboard_arrow_up